SANELA JAHIĆ: TOVARNA

sanela jahic

21. 5.  – 14. 6. 2015

 

Vljudno vabljeni na odprtje razstave »Tovarna« umetnice Sanele Jahić, v četrtek 21.maja 2015 ob 19. uri, v Galeriji Miklova hiša v Ribnici.

Intermedijsko umetnico tako v vsebinskem kot v tehničnem smislu že dlje nagovarjajo stroji in tehnologija, kar pomembno določa tudi tokratno razstavo, katere rdeča nit je razmislek o odnosu med posameznikom in tehnologijo v kapitalističnem sistemu.

Umetnico bo na otvoritvi predstavila Iza Pevec.

Razstava bo na ogled do 14. junija 2015.

 

Razstava Sanele Jahić »Tovarna« je del projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi. Projekt Zagon delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvojačloveških virov, razvojne prioritete: »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

Program Galerije Miklova hiša finančno omogočata Občina Ribnica in Ministrstvo za kulturo RS.

 

 

UROŠ ABRAM 

Požrešnost

ABRAM

Likovni salon, 8. 5.- 14. 6. 2015

 

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave v petek 8. maja 2015 ob 19.00 v Likovnem salonu Celje

Fotograf Uroš Abram v novem projektu obravnava odnos med fotografsko podobo in hiperprodukcijo vizualnega skozi pojem požrešnost, enega sedmih naglavnih smrtnih grehov. Vprašanje o smislu nenehnega pritiskanja na sprožilec, neprekinjenega ali nepremišljenega vizualnega sledenja sveta, si je avtor zastavil z osebne pozicije združevanja poklica reportažnega fotografa in kreativca. Kot fotoreporter pri reviji Mladina je v prvih treh mesecih dela posnel okoli dvajset tisoč fotografij, zato je sprva posegel po ključnem pojmu  novega projekta  precej dobesedno. Za izhodišče je uporabil domačo kuhinjo, ki  jo je v celoti prekril s svojimi fotografijami. Metaforo množične (zlo)rabe fotografije je na drugi stopnji serviral bolj tehnološko, formalno in likovno. Predstavil je »vse« fotografije,  zajete z »vsemi« fotografskimi tehnikami, skušal pokazati »vse« zakonitosti notranjega in zunanjega bivanja podobe ter nenazadnje »vse« njene paradokse. S fotografiranjem postavitve nepregledne množice fotografij, ki so ravno s kvantiteto popolnoma izgubile prvotni pomen, ostale le likovno sredstvo, je avtor požrešnost preobrnil v kreativno, kritično podstat umetniškega dela. Na končni stopnji je »vse« pripeljalo v »novo« tridimenzionalno predstavitev »novih« podob. Ta je pripravljena, da nas požrešno pogoltne, pahne iz fokusa običajnega gledanja in dojemanja fotografije. Umetnik z ironičnim prijemom obrača opozorilo o pretirani rabi podobe tako nase kot na družbeno polje vizualnega, kjer  podobe, poleg našega apetita, pravzaprav vedno bolj »žrejo« tudi same sebe.

Uroš Abram se je rodil leta 1982 v Novem mestu. Po študiju fotografije na praški akademiji FAMU, kjer je leta 2010 diplomiral, je deloval na področju oglaševanja, izobraževanja, predvsem pa ustvarjal na področju avtorske fotografije. S prvo fotografski razstavo v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je postal najmlajši tam predstavljeni avtor, kasneje pa je med drugim razstavljal tudi na slovitem sejmu fotografije Paris Photo v pariškem Louvru. Trenutno deluje kot kreativni fotograf tednika Mladina, v preteklosti so njegove fotografije objavljali tudi številni drugi slovenski mediji. Kot umetniški vodja je skrbel za festival Noster v Kostanjevici na Krki in kot mentor sodeloval na festivalu Fotopub v Novem mestu. Trenutno živi in ustvarja med Kostanjevico na Krki in Ljubljano.

 

Razstava Uroša Abrama je del projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi. Projekt Zagon delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete: »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

 

PREDAVANJE BORKURJA ARNARSONA

 

EXHIBITIONS

 

Vljudno vabljeni na predavanje Borkurja Arnarsona, direktorja Galerije i8, ki bo v četrtek, 4. 6. ob 19.00 v Galeriji P74, partnerski ustanovi projekta Zagon.

 

O predavanju

Borkur Arnarson bo v svojem predavanju spregovoril o delovanju Galerije i8 in o njenih programskih smernicah. Galerija i8 velja za eno programsko najbolj profiliranih zasebnih galerij, ki pa deluje v izredno specifičnem okolju. Kljub geografski odmaknjenosti Islandije je galerija i8 s svojim programom in delovanjem dosegla neverjetno mednarodno prepoznavnost in se redno udeležuje tudi najpomembnejših sejmov na svetu. Poleg predstavitve strategije delovanja galerije se bo Borkur Arnarson dotaknil tudi geografskih, zgodovinskih, ekonomskih in kulturno-političnih značilnosti, ki so pomembno vplivale na razvoj obstoječega sistema umetnosti na Islandiji in mehanizmov, prek katerih se je ta izredno uspešno vključil v mednarodni prostor tako na institucionalni kot tudi tržni ravni. To je tudi eden glavnih razlogov za povabilo, saj se je Islandija v preteklosti soočala s podobnimi pretresi na področju kulturne politike kot se danes sooča slovenski umetnostni prostor. Tako želimo v kontekstu izobraževalnih modulov projekta Zagon predstaviti primere dobrih, mednarodno uveljavljenih strategij, ki so uspešno povezale lokalni in mednarodni umetnostni prostor.

O Galeriji i8

Program Galerije i8 od leta 1995 temelji na mešanici islandskih in mednarodnih avtorjev. Jedro galerijskega programa so umetniki, ki so izšli is gibanja SÚM v sedemdesetih letih 20. stoletja, kot so Hreinn Fridfinnsson ter Kristjan in Sigurdur Gudmundsson, ter umetniki, kot sta Roni Horn in Ólafur Elíasson, pri katerih igra Islandija še vedno pomembno vlogo v njuni umetnosti. Galerija predstavlja pomembne sodobne islandske in mednarodne umetnike, ki jih je predstavlja v mednarodni javnosti. Številni med njimi so predstavljali Islandijo na Bienalu v Benetkah, sodelovali na Bienalu v Sao Paulu in na številnih pomembnih muzejskih predstavitvah v Evropi in ZDA. Več informacij na http://i8.is/

O predavatelju

Borkur Arnarson (1966) je študiral fotografijo v Londonu. Desetletje je sodeloval z različnimi oblikovalskimi in oglaševalskimi podjetji v Reykjaviku in Londonu kot umetniški ali kreativni direktor. Galerijo i8 je ustanovil leta 1995 s svojo mamo in hkrati še vedno vodil svoje podjetje za grafično oblikovanje. Leta 2007 se je Edda upokojila in Borkur je prevzel vodenje galerije. Z ženo in otrokoma živi v Reykjaviku.

Predavanje organiziramo v sklopu projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi.http://www.projektzagon.si/.

 

VADIM FIŠKIN

Sodelovanje med umetnikom in galerijo

vadim

V procesu intenzivnega dela z mladimi umetniki na novih projektih in razstavah udeležence projekta spremlja intenziven izobraževalni del, ki bo slonel na seznanjanju z elementi razvitega umetnostnega sistema. V luči tega se je skupina sestala na delovnem srečanju z mednarodno priznanim umetnikom Vadimom Fiškinom, ki je predstavil svojo umetniško prakso, predvsem pa je podrobno analiziral izkušnje sodelovanja s privatnimi galerijami. V dialogu in ob analizi umetnikove praktične izkušnje smo poskušali izpostaviti ključne pozitivne in negativne aspekte, s katerimi se umetnik srečuje v kontekstu umetnostnega trga.

Vadim Fiškin (Penza, 1965) je diplomiral na Inštitutu za arhitekturo v Moskvi (1986). Do leta 1996 je živel v Moskvi, zdaj pa živi v Ljubljani. Raziskuje odnos med znanostjo, osebno izkušnjo, željo in imaginacijo, med metafiziko in pragmatizmom, med umetnim in resničnim. Umetniku uspe razkriti pretanjene povezave in vzbuditi gledalčevo radovednost, vendar mu ne da dokončnega odgovora na vprašanje o pomenu. Mnoge instalacije, skulpture, fotografije in risbe na temo geografije, časa, svetlobe, aeronavtike in meteorologije zaznamuje njegov poseben smisel za humor. Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah: Beneški bienale (1995, 2003; 2005 v slovenskem paviljonu); 1. bienale v Valenciji, Manifesta 1 v Rotterdamu, Manifesta 10 v Ermitažu, Sankt Peterburg; Narodna galerija Jeu de Paume v Parizu; Moderna galerija, Galerija Gregor Podnar, Ljubljana; Martin-Gropius-Bau v Berlinu; Palazzo della Ragione, Milano; Secesija in BAWAG Foundation na Dunaju; ZKM v Karlsruheju; MACRO v Rimu; Drawing Center v New Yorku. V Sloveniji je prvič delal leta 1992 na povabilo Dragana Živadinova. Z njim je soustvaril tri gledališke projekte. Sodeloval je tudi z M. Bergerjem, I. Kovačem, E. Hrvatinom, B. Jablanovcem, I. Buljanom. Stalno sodeluje s koreografko in plesalko Matejo Bučar.

Srečanje je bilo zaradi narave dela interno in se je odvilo v umetnikovem ateljeju v ponedeljek, 11.5.2015.

Zagon

DAVOR MIŠKOVIĆ

Podoba neodvisnih kulturnih organizacij in Generator idej

Zagon

Vljudno vabljeni na predavanje in delavnico, ki ju bo 15. in 16. aprila ob 18. uri vodil Davor Mišković v prostorih Galerije Škuc. Davor Mišković deluje kot producent in kulturni manager v okviru organizacije Drugo more s hrvaške Reke.

 

Podoba neodvisnih kulturnih organizacij

Predavanje bo v sredo, 15. aprila, ob 18.00.
Predavanje Davorja Miškovića je odprto za javnost.

Predavanje o delovanju neodvisnih kulturnih in umetniških organizacij izhaja iz teze Garetha Morgana, da organizacije lahko najboljše opišemo skozi metafore. Morgan v svoji analizi uporablja metafore strojev, organizmov, možganov, kulture, političnega sistema, zapora itn., nekatere izmed teh bomo aplicirali v analizi organizacij neodvisne kulture, ki delujejo v jugovzhodni Evropi. V regiji se je namreč razvilo nekaj tipov organizacij, ki uporabljajo različne strategije premagovanja nestabilnih okoliščin. Te strategije, ki variirajo od internacionalizacije do intersektorizacije, vplivajo na temeljne aktivnosti teh organizacij, njihovo organizacijsko strukturo in vplivajo na skupnost.

Pričujoče predavanje je samo eden izmed možnih uvidov in pristopov, ki jih bomo obogatili v razpravi po predavanju.

 

Generator idej

Delavnica, četrtek, 16. aprila, ob 18.00.
Udeležba na delavnici je možna do zapolnitve mest s predhodno prijavo na elektronski naslov: galerija.skuc@guest.arnes.si

Generator idej je igra, v kateri igralci testirajo svoje ideje in jih aplicirajo v različnih kategorijah. Gre za enostavno igro, v kateri se kaže divergentnost mnenj, ki se bojujejo za prevlado. Igralci uporabljajo svoje ideje v kategorijah, kot so ekonomija, tehnologija, ekologija, skupnost in arhitektura, lahko pa uporabljajo tudi ideje drugih, ki se jim zdijo koristne ali uporabne. Te ideje postajajo sredstvo tekmovanja, ki poteka v formi kviza, v katerem so odločilnega pomena ne informacije, temveč prav ideje. Kot v vsaki igri, zmagujejo igralci z največjim številom točk, ki temeljijo na glasovih. Tu prihaja tudi do kalkulacij, dogovorov in podobnih mehanizmov, ki so sicer vidni in postajajo del igre. Igralcem so ves čas na razpolago orodja, s pomočjo katerih razvijajo in predstavljajo svoje ideje, pri tem pa lahko uporabljajo literaturo, internet, avdio-vizualne materiale ali pa si vzamejo pavzo.

Igro je razvila umetniška skupina YKON, v njenem razvoju so sodelovali tudi člani Drugega morja, ki vas bodo v četrtek, 16. aprila, vodili skozi igro.

 

 

 

UROŠ ABRAM 

Požrešnost

ABRAM

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave v soboto, 11. aprila 2015, ob 19.00, v GT22.

“Uroš Abram je v prvih treh mesecih delovanja kot Mladinin fotograf posnel približno 20 tisoč fotografij. Številka na prvi pogled deluje ogromna, vendar nas v kontekstu vsakodnevne izpostavljenosti množici podob pravzaprav ne bi smela presenetiti. V projektu in razstavi Požrešnost Abram razmišlja prav o tej inflaciji podobe, katere začetkom lahko sledimo že vsaj nekje od Kodakovega slogana »You Press the Button, We Do the Rest«. Fotograf, razpet med svojim umetniškim in novinarskim delovanjem, dano situacijo nedvomno občuti akutneje in nanjo zre z drugačnim pogledom. Kakšna je v tej poplavi podob sploh še lahko vrednost ene same podobe, pa čeprav še tako kvalitetne? Kakšen je odnos med nenehnim in nereflektiranim »škljocanjem« in premišljeno zasnovano podobo? To so vprašanja, ki jih projekt Požrešnost zastavlja najočitneje, vendar se kot nasprotujoče tej črno-beli situaciji izrisuje dejstvo, da projekt nastaja prav na osnovi te hiper-produkcije. Inflacija fotografij postane osnova razmisleku in konceptualnemu pristopu k problemu, dvojnost »poplave« fotografij in poglobljenosti, pa se odvija tudi na materialnejši ravni projekta…//” (Iza Pevec)

Razstava Uroša Abrama je del projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi. Projekt Zagon delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete: »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

Izvajalec projekta je Galerija Škuc v sodelovanju s partnerskimi institucijami (GT22).

Podporniki: Fundacija Sonda, Društvo Kombajn.

GT22 podporniki: Društvo Moment, Društvo za razvoj filmske kulture, Fotografski muzej Modrinjak, Zavod Udarnik, Yourupradio, Zavod Aplikata, MišnicaGT22.

 

 

META GRGUREVIČ

Presek

image02 copy

Prostorska postavitev

10.– 30. 4. 2015

Odprtje razstave v petek, 10. aprila 2015, ob 20. uri.

Mestna galerija Nova Gorica svojo razstavno sezono nadaljuje s predstavitvijo umetnice Mete Grgurevič. Umetnica, ki je sicer končala podiplomski študij slikarstva, je našla svoje izrazno sredstvo v kompleksnem prepletu kinetičnih mehanskih objektov in večmedijskih postavitev. Kot pravi Tevž Logar, strokovni sodelavec projekta Zagon – sodobna umetnost z novimi močmi, ki je prispeval tudi tekst v razstavni katalog, »njena kompleksna umetniška dela vselej nagovarjajo več čutov hkrati in tako nenehno preizkušajo možnosti gledalčeve (samo)refleksije, a vseskozi izražajo tudi umetničino lastno intimo, čustva in izredno neposreden pristop k vprašanjem, ki jih umetnica želi izpostaviti v kontekstu posamičnih projektov.«

Tokratna novogoriška razstava Presek poskuša preko izbranih umetniških del izpostaviti nekatere formalne in vsebinske poti Mete Grgurevič v časovnem razponu štirih let. Jedro predstavlja izbor in sopostavitev umetniških del, ki so nekakšna sinteza projektov Lucid Dream (2012), Galanterie Mécanique (2013) in Saudade (2015). Na ta način se v galerijskem prostoru vzpostavljata dialoga, ki gledalca peljeta v dve smeri: prva je nekakšen interni dialog med gibljivo podobo in statičnim objektom, druga pa vzpostavlja razmerja med gibljivo sliko – zvokom – objektom – prostorom. »Galerijska postavitev tako postaja nekakšna “koreografija” posamičnih elementov in zarisuje možnosti, ki jih lahko ima v današnjem času prečenje skozi različne medije. Izkušnja razstave Presek tako postane nekaj neizbežnega, a hkrati izmuzljivega, saj se razmerja med gledalcem in posamičnimi elementi nenehno spreminjajo in se posledično s tem tudi odmikajo od konvencij izključno haptične percepcije. Zato se zdi, da sopostavitev projektov ni zgolj sinteza umetničine preteklosti, ampak gre za novo sozvočje avdio-vizualnih struktur, ki omogočajo nov svoboden pogled, ki lahko povsem relativizira staro izkušnjo. Prav zaradi tega se, ko razmišljamo o umetniški praksi Mete Grgurevič, ne moremo znebiti občutka, da umetniški projekt v trenutku, ko je zaključen, že postane izhodišče za razmislek o novih razmerjih, ki nastajajo znotraj njega. Presek skozi preteklost, da lahko razumemo prihodnost«, zaključuje svoje razmišljanje Tevž Logar.

 

Razstava je del projekta Zagon, ki ga delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete: »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

 

O umetnici

Meta Grgurevič (1979) je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. Leta 2002 je z Maro Ambrožič, Jasmino Cibic in Mery Favaretto ustanovila skupino Passaporta, ki je delovala med Benetkami, Ljubljano, Granado in Londonom. Od leta 2007 je v Sloveniji pripravila več samostojnih projektov in sodelovala na številnih skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji, Londonu, Grčiji, New Yorku, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Makedoniji in Avstriji.

Meta Grgurevič je dobitnica številnih nominacij za perspektivne mlade umetnike in nagrad: leta 2002 je v Benetkah za delo Miki Maus je pedr prejela nagrado Premio Consorzio Nuovo Bevilacqua la Masa, leta 2004 je bila skupina Passaporta uvrščena med perspektivne italijanske umetnike Premio Furla, leta 2009 pa je prejela nagrado za projekt Worlds Don’t Come Easy, ki je bil prepoznan kot najboljši intermedijski projekt na festivalu Akto v Makedoniji. Lani je prejela tri zelo pomembna priznanja: BIENALEONLINE 2013 jo je na podlagi odločitve tridesetih vodilnih svetovnih kuratorjev uvrstilo med 180 najbolj obetavnih umetnikov na svetu, bila je izbrana med štiri finaliste za nagrado skupine OHO, na 30. grafičnem bienalu Ljubljana pa je za projekt Mehanična galanterija/Srebrna nit (Galantérie Mecanique/Fil d’argent) s soavtorico Uršo Vidic prejela posebno omembo mednarodne žirije. Leta 2010 je prejela delovno štipendijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Spomladi leta 2012 je bila rezidenčna umetnica na Finskem v HIAP – Mednarodni umetniški program Helsinki in leta 2013 rezidenčna umetnica v ateljeju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v New Yorku. Živi in dela v Ljubljani.

Več o umetnici na: www.metagrgurevic.com

 

 

NIKA AUTOR
Razglednice

razglednice

3. 4. – 17. 4. 2015

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave v petek, 3. aprila, ob 19.00 v Galerijo Simulaker v Novem mestu.

 

Vidno in nevidno nikakor nista v misterij zavita člena manihejske dihotomije, temveč odsev zelo otipljivih družbeno-ekonomskih razmer, posledica za preživetje neoliberalizma nepogrešljive sistemske neenakosti in izključevanja. Nika Autor svoja umetniška raziskovanja gradi prav okoli vprašanj, kaj in kako vidimo – in kdo je neviden.
Razstava Razglednice problematizira vprašanja azilne in migracijske politike, ki postajajo vedno bolj aktualna, saj se zaradi kriznih žarišč severne Afrike in Bližnjega vzhoda čedalje pogosteje prebijajo tudi do mainstream medijev. Vendar je moč prakse Nike Autor prav v odločni dekonstrukciji prevladujočega diskurza, ki brezsramno licitira z ustvarjanjem stereotipnih predstav. Nika Autor gre veliko dlje, saj skozi dekonstrukcijo medijske podobe migrantov problematizira prav medijsko manipulacijo kot instrument pravne legitimacije sistemskega degradiranja in izkoriščanja. Če je vloga države, da politizira naravno življenje, ga subjektivira v politično in proizvaja državljane, pade problematika azilantov v svojevrstni pravni vakum. Ker je kriterij dodelitve državljanstva najpogosteje pogojen z rojstvom (natio!), to posledično pripelje do nastanka množice, ki ne ustreza pogojem državljanstva, hkrati pa se fizično znajde na območju izvajanja suverenosti države. Ta preostanek ne‐subjektov je golo življenje.


In prav iz tega prepleta predstave, nacionalne države in ekonomskega interesa vznikajo vprašanja, ki zanimajo Niko Autor kot področja njenega angažmaja. Problematike migracijske politike se ne loteva prek medijskih slik oddaljenih kriznih območij, temveč skozi impresije naše, opevano poetične krajine. Slovenske gore in gozdove v paradoksno impresionistični estetiki nočnih posnetkov policijske infra-rdeče kamere nam predstavi kot hkratni topos tradicionalne slovenske nacionalne identifikacije in poligon preživetvenega maratona tistih, ki jim odrekamo pravice političnih subjektov.


Podobe, ki jih Nika Autor sopostavlja na pričujoči razstavi, so pravzaprav podobne, le videne iz različnih zornih kotov. Srečajo se pogledi vključenih in izključenih, vidnih in nevidnih. Dela Nike Autor nam niti za trenutek ne dovolijo, da bi se izmuznili odgovornosti, ki jo imamo sami pri tej „razporeditvi čutnega“ (Jacques Ranciere) . Razstava Nike Autor v svoji igri s podobo črpa iz estetike, vendar ne v pomenu teorije lepega ali umetnosti, temveč prav estetike kot Rancierove distribucije čutnega, ki omogoča, da so natanko določene reči vidne, slišne, skupne, medtem ko so druge iz te vidnosti, slišnosti in skupnosti izključene.


Delo Nike Autor reagira tudi na neuspeh post-moderne politike emancipacije, ki se skozi post-kolonialno odrekanje esencializmu odreka slehernemu konkretnemu geografskemu kontekstu. Ta pozicija spodleti prav zato, ker manko realnega konteksta posledično pomeni neobstoj dejanskega prostora, v katerem bi se projekt hibridnih identitet lahko politično artikuliral. Nika Autor zato vztraja pri neposrednem zgodovinsko-političnem kontekstu z vsemi značilnostmi, ki jih določen prostor ponuja. Z jasnim zavedanjem, da »čeprav lahko v teoriji z lahkoto dekonstruiramo esencialistične identitete, te še naprej nemoteno delujejo na ravni politične prakse« , Nika z razstavo jasno artikulira dejstvo, da terminov politike ne moremo deklarativno zamenjati s kulturnimi termini. Če nas še vedno obdajajo dejanski politični problemi nacionalne države in nacionalizma kot konteksta represije, preprosto ne zadošča, da jih teoretsko zamenjamo s politično korektnim besednjakom kulturologije, saj jih s tem ne pripeljemo prav nič bližje realni zgodovinski uresničitvi. Nasprotno: s tem jih depolitiziramo.


Zato je razstava Razglednice po eni strani dekonstrukcija določenega režima vidnosti, po drugi pa kritika koncepta »politične kulture« in jasna zahteva po političnem delovanju kot reakciji na dejanske mehanizme moči našega zgodovinskega stratuma. Razglednice pomenijo nepristajanje na razvodenelost post-moderne politike emancipacije, ki sicer deklarativno ukinja stare mehanizme moči in slavi zmago hibridnih singularnih identitet, a v resnici obrača glavo od realnosti represije in izključevanja. Politično Nika Autor zato vidi v angažmaju v neposrednih političnih bojih na polju vidnega, kjer se politika dogaja prav skozi vztrajanje pri potrebi po njegovi prerazporeditvi.

Vladimir Vidmar

***
o avtorici

Nika Autor deluje na področju sodobnih praks umetnosti. Leta 2008 je končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Umetniško prakso razume kot refleksijo družbene stvarnosti, ki prispeva k upiranju pogleda in ostrenju misli. Je del kolektiva Obzorniške fronte. Njena dela so bila predstavljena v nacionalnih in mednarodnih razstaviščih in festivalih, med drugimi: Film d’actualites- l’actu est a nous, Jeu de Paume, Pariz, Francija; Between Worlds II, Galerija Miroslav Kraljevič, Zagreb, Hrvaška; U3, 7. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji, MSUM, Ljubljana; Shifts in Time: Performing the Chronic, MSUM, Dunaj, Avstrija; Alternative film/video, Festival novog filma i videa, Beograd, Srbija.

Razstava Nike Autor Razglednice je del projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi. Projekt Zagon delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete: »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

Izvajalec projekta Zagon je Galerija Škuc.

***
spremljajte nas tudi na: http://www.simulaker.si/novice
odpiralni čas: tor – pet: 15.00 – 19.00; sob: 10.00 – 14.00
nedelje in ponedeljki in prazniki zaprto

naslov galerije: Vrhovčeva ulica 1a, 8000 Novo mesto

Delovanje Galerije Simulaker omogočajo:
Ministrstvo za kulturo, Urad za mladino RS, Mestna občina Novo mesto in skupina DNŠ

 

POGOVOR Z DR. BOJANO KUNST

 

Kunst

 

Vljudno vabljeni na pogovor z dr. Bojano Kunst, ki temelji na tezah knjige Umetnik na delu: bližina umetnosti in kapitalizma. V ponedeljek, 23.2.2015 ob 18. uri v Galeriji Škuc. Z dr. Bojano Kunst se bo pogovarjal Vladimir Vidmar, umetniški vodja Galerije Škuc.

Dr. Bojana Kunst je filozofinja, dramaturginja in teoretičarka sodobnih scenskih umetnosti. Je redna profesorica na Inštitutu za uporabne gledališke znanosti na Justus Liebig Univerzi v Giessnu, kjer od leta 2012 vodi mednarodni magistrski program Koreografija in performans. Je avtorica več knjig in urednica monografij, med so tudi Višnje v čokoladi, Nemogoče telo, Nevarne povezave, Sodobne scenske umetnosti (ur. skupaj s Petro Pogorevc), Performance and Labour. Njena zadnja knjiga, Umetnik na delu, skozi razmišljanje o razmerah in statusu umetnikovega dela razkriva nevarne povezave med kapitalskimi spekulacijami in umetniškim načinom življenja.
Dogodek je del projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi. Projekt Zagon delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete: »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

Promocijska in organizacijska podpora: Emanat​

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.

Za več informacij se obrnite na Vladimirja Vidmarja, umetniškega vodjo Galerije Škuc, na elektronski naslov skuc@amis.net

 

 

MARK POŽLEP: OBLJUBLJENE DEŽELE

 

pozlep

 

4. 2. – 28. 2. 2015

 

Vljudno vabljeni na odprtje razstave Obljubljene dežele v sredo, 4. februarja, ob 20. uri v Galeriji Škuc.

Vabimo vas tudi na vodena ogleda v sredo, 11. in 25. februarja, ob 18. uri.

Kustos: Vladimir Vidmar

 

Kako se opredeliti do realnosti, v kateri je vsak poskus mišljenja, ki ne pristaja na ponujen družbenopolitični okvir kot najboljši izmed svetov, označen za otroško sanjarjenje? Kje je meja med prizadevanjem za izstop iz omejitev vsakdana in iluzoričnim utopizmom? V iskanju te meje se Mark Požlep v svojih projektih podaja na pot, ki je v njegovih delih tako tematski kot formalni element: Markovi projekti niso sestavljeni samo kot beleženje potovanja, temveč so dela izredno procesna, dolgo časa nastajajoča raziskovanja lastne umetniške pozicije.. Podobno kot antijunaki beat generacije Požlep odgovarja na eksistencialno družbeno stisko z umetniškimi ekspedicijami, čeprav ne iz eskapističnega refleksa, temveč kot kritični izraz nestrinjanja, nepristanka na status quo. Zato je prvi in ključni dokument Markove dvojne paradigme potovanja potovalni dnevnik, osnovni dokument idejnega izhodišča, poteka in zaključka njegovih avantur nekonformizma.

Najkompleksnejša med njimi, Whatever happened to major Tom, je hkrati avtorefleksija prakse umetnika, saj se v njem prepletajo preizpraševanja in elementi prejšnjih projektov, ki prevzamejo obliko monumentalnejše epske pripovedi. V neprikriti maniri sanjarskega romantičnega umetnika se Mark Požlep poda na utopistično odpravo, na kateri z ladjo, ki jo je z lastnimi rokami obnovil, pripluje do osamljenega otočka v Creškem arhipelagu in na njem zasadi palmo. Pa vendar je poudarjena sublimnost tega početja že element samorefleksije. Epopeja z ladjo in njena romantizirana poteza Sizifovega početja kot gesta oporekanja nespremenljivosti sveta poteka v odkriti samoironiji, saj gre za pustolovščino antiheroja. Utopizem Požlepovih projektov je namreč nameren in kot tak politična in umetniška izjava nesoglasja s ponujenimi koordinatami delovanja. Nikakor ne gre za zasanjan upor buržujskega weltschmerza, temveč za manifestno gesto oporekanja hladnemu pozitivizmu. Markova izjava o nujnosti preseganja paralizirajoče družbene letargije z močjo domišljije in idealizma pa vendarle poteka kot premišljena metapripoved, premislek lastne pozicije umetnika in realnega učinka njegovih početij.

To je očitno tudi v projektu Homelands, izvedenem v telavivskem predmestju Holon. Požlep je med rezidenčnim bivanjem v tamkajšnjem Centru za digitalne umetnosti, edinemu gentrifikatorskemu elementu sicer precej zanemarjene delavske soseske, z lokalno mladino zgradil štiri metre visok hribček na dvorišču za muzejem. Kolaborativni projekt je z enostavno gesto zbral kreativni potencial obrobnega dela mesta, brez teatralnih obljub o kulturnem razcvetu, ki so značilne za številne community projekte. A prav zaradi zbiranja okoli trivialne, na prvi pogled nesmiselne gradnje peščene gore, dobesedno prekladanja peska z enega dela dvorišča na drugega, postane potencial skupnosti, ki ga ima okolje, toliko jasnejši. Projekt še enkrat pokaže, da je pravi naboj Požlepovih del prav napetost med spontanim podajanjem v akt entuziazma in refleksijo lastne geste z ironičnim odmikom, kar še posebej izpostavi Homelands. Prav dejstvo, da se je okoli banalnega akta izpostavil ves človeški potencial, ogoli dejstvo, da je za dejanje družbene spremembe potreben predvsem pogum, tudi takrat, ko se zdi, da nas ne bo daleč pripeljal.

Zato se Mark Požlep spet odpravi na pot, in sicer po geografskem področju ene zadnjih velikih političnih utopij, tiste bratstva in enotnosti. V projektu Stranger than Paradise v sedmih dneh obišče šest republik bivše skupne države, kjer v domovih za ostarele koncertira v vlogi šlager mojstra. S prevzemom anahrone podobe in pripadajočo skepso se opredeli za antijunaka in morebitne nostalgične implikacije projekta nadomesti z gesto vztrajanja malgré tout. Zgodovinsko dejstvo propada ene utopije ne pomeni, da jo moramo zamenjati z apatijo, zato Stranger than paradise išče ostanke, nepretenciozno agitira s popularno glasbo, združevalnim faktorjem preteklosti, ne zaradi prepuščanja občutkom melanholije, temveč zato, da bi obudil potencial izgubljene vere v prihodnost.

Vsa raziskovanja Marka Požlepa se pravzaprav osredotočajo na vprašanje, kaj nam po koncu velikih metapripovedi daje moč in motivacijo za delovanje. Njegova dela ne odgovarjajo z receptom, pravzaprav odgovora sploh ne artikulirajo, temveč z nalezljivo močjo poguma neposredno nagovarjajo naše zaspale potrebe po aktivnem ustvarjanju smisla.

 

 

PREDAVANJE CHRISA DERCONA 

 

Chris Dercon

 

Vljudno vabljeni na predavanje Chrisa Dercona, ki bo v petek, 16. 1., ob 19.00 v Galeriji Škuc. Predavanje organiziramo v sklopu projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi.

 

O predavanju

Chris Dercon bo v svojem predavanju spregovoril o delovanje muzeja Tate Modern in o spremembah, ki jih je kot direktor vnesel v programsko shemo. Gre za enega izmed najpomembnejših »mainstream« muzejev na svetu, ki deluje v specifičnem geografskem, zgodovinskem in kulturno-političnem okolju. To je zagotovo osrednji razlog za njegovo predstavitev, saj želimo v izobraževalnih modulih projekta Zagon predstaviti različne tipe delovanja institucij, posledično tudi pokazati raznolikost pogojev oziroma možnosti delovanja institucij.

 

O predavatelju

Chris Dercon je umetnostni zgodovinar, avtor dokumentarnih filmov in kulturni producent. Aprila leta 2011 je bil imenovan za direktorja muzeja Tate Modern v Londonu. Pred tem je deloval kot direktor Haus der Kunst v Münchnu, muzeja Boijmans Van Beuningen v Rotterdamu in Witte de With – centra za sodobno umetnost v Rotterdamu, kot tudi programski direktor PS1 v New Yorku. Med njegovimi kuratorskimi projekti so razstave Andréja Cadereja, Dana Grahama, Konstantina Grcica, Hansa Haackeja, Carla Mollina, Helija Oiticica, Paula Theka, Ai Weiweija in Franza Westa. Objavil je in uredil številne kataloge, umetniške publikacije, predavanja in intervjuje po celem svetu. Osrednje področje njegovega zanimanja danes je refleksija prihodnosti institucije muzeja. Intenzivno se je ukvarjal z raziskovanjem kulturne produkcije preko sodelovanj s producenti iz Brazilije, Severne Afrike, Japonske, Kitajske, Indije ter Zahodne Afrike, Perzijskega zaliva in Savdske Arabije.

 

 

 

SANELA JAHIĆ: V DELOVNEM RAZMERJU

sanela
2.12 – 16.12.2014

Lepo vabljeni na odprtje razstave V DELOVNEM RAZMERJU, ki bo v torek, 2. decembra, ob 18.00 uri v Novi Galeriji DDT.

Umetnost Sanele Jahić bi lahko označili kot študijsko umetnost, saj je plod teoretsko utemeljene raziskave. Vendar je teoretsko domišljena podstat ne prerašča – njena dela so vsebinsko jasna in vizualno podprta. Tako v vsebinskem kot v tehničnem smislu jo že dlje nagovarjajo stroji in tehnologija; sprva predvsem v okviru razmišljanja o naravi podobe, v zadnjem času pa se premika k izraziteje kritičnim delom, ki tehnologije in strojev ne uporabljajo le kot medij, temveč jih tudi vsebinsko nagovarjajo.

V videu »Tovarna« je to denimo razmislek o odnosu med posameznikom in tehnologijo. Svoj odnos, ki je bistveno zaznamovan s pozicijo v sistemu, v intervjuju očrtata Delavka in Lastnik. Jasnost opozicije pa ne napeljuje na črno-belo ilustracijo angažirane ideje, temveč problematiko obravnava kompleksno, torej življenjsko. Podobna ambivalentnost velja za razvoj tehnologije – ta po eni strani delavcem lajša delo, po drugi strani vodi v odpuščanje in, kot izkristalizira delo »Tempo, tempo« diktira njihov ritem. Človek se tako znajde v starem, večnem hrepenenju po doseganju nedosegljive popolnosti – nedosegljive optimizacije gibov, ki jo stroji dosegajo s programirano lahkoto. Frank Bunker Gilbreth, pionir študije gibanja in časa, ki ga prikaže video v delu »Tempo, tempo«, je analiziral delovne gibe in predlagal najkrajše. Da je krog zaokrožen, se je rodil ravno leto pred izdajo prvega zvezka Marxovega Kapitala. Lahko bi tudi rekli, da je krog spojen – saj se Marxov Kapital v delu »Štirje delavci in par teorij« zaradi trenja dobesedno nezdružljivo spoji s knjigo Smrt liberalnega razreda avtorja Chrisa Hedgesa. Liberalni razred je bil nosilec upanja in soudeležen pri spremembah, sedaj pa, neizprosno zlepljen s kapitalistično neoliberalno ekonomijo, po Hedgesovih besedah umira.

Delavci so pomenljivo nadomeščeni – silo štirih delavcev, ki skušajo razdvojiti spojeni knjigi, nadomesti »Mehanizem za ustvarjanje napetosti«. Ljudje in stroj so se lotili sizifove naloge – razdružiti, kar je nerazdružljivo. Zakoni kapitala in izkoriščanja so, tako se zdi, nezadržno povezani s propadom liberalnega razreda. Tudi »Deregulirana vizija« združuje opoziciji v en, shizofren pogled. Skozi prilagojena stara očala levo oko zre dejansko vrednost denarja, desno pa kapitalistično pomnoženo.

Umetničina dela kljub različnim tematikam in medijem doživljamo izrazito konsistentno – vprašanja percepcije, vloge tehnologije in osebne pozicije (pa naj bo ta razumljena v smislu položaja umetnika, vloge v proizvodnem sistemu ali kulturnega okolja) se v produkciji Sanele Jahić družijo v vizualno domišljenih delih.

Iza Pevec, kustosinja

 

DELOVNI VIKEND

 

5. 12. – 7. 12. 2014

 

December se je nadaljeval delovno, in sicer z delovnim vikendom med 5. in 7.12. Vsi zaposleni na projektu smo se zbrali v vasi Luče, nedaleč od Kamika, kjer smo natančno predstavili faze izvedbe posameznih razstav partnerjem projekta Zagon in se na podlagi posvetovanja z njimi odločali o optimalnih rešitvah. Prvi dan delovnega srečanja smo posvetili delavnici s programerjem, ki je umetnike seznanil s posebnostmi spletne strani. Vztrajali smo namreč, da bo le ta čim bolj ažurna, zato smo jo zastavili na način, da na projektu zaposleni umetniki sproti objavljajo in ažurirajo svoje »podstrani«, ki vsebujejo njihove portfolie in najnovejše umetniške produkcije, razstave in dogodke. Drugi dan delovnega srečanja pa smo se posvetili intenzivnemu dialogu o razstavnih projektih, ki jih bodo zaposleni večinoma realizirali v partnerskih institucijah leta 2015.

Udeleženci: Uroš Abram, Nika Autor, Meta Grgurevič, Sanela Jahić, Iza Pevec, Mark Požlep

 

 

STROKOVNA EKSKURZIJA NA DUNAJ

skuc

2. 10. – 5. 10. 2014

 

Mesec oktober je bil za udeležence projekta ZAGON izredno produktiven. Začel se je s prvim sklopom izobraževanja oziroma delovno ekskurzijo na Dunaj v času mednarodnega sejma sodobne umetnosti Viennafair. To je bila priložnost za obsežno seznanjanje mladih umetnikov z različnimi udeleženci mednarodne umetniške scene, hkrati pa praktični preizkus njihovega predstavljanja lastnega dela različnim udeležencem umetnostnega sistema. Strokovna ekskurzija je tako bila kombinacija izobraževalnega programa in vadbišče za prihodnjo samopromocijo v projekt vključenih mladih umetnikov. Na Dunaju so se med 2. in 5.10. vrstila različna srečanja. Najprej nas je sprejel Renger van den Heuvel, odgovorni direktor sejma Viennafair, ki nam je predstavil delovanje mednarodnih sejmov sodobne umetnosti, prodajne strategije in delo z zbiratelji. V pogovoru z mladimi umetniki je glede na njihove prakse ponudil nasvete, kako svoje delo v mednarodnih okvirih najbolje promovirati. Obiskali smo tudi nekaj znanih dunajskih zbirk sodobne umetnosti, med katerim gre posebej omeniti KONTAKT kolekcijo fundacije Erste, na kateri nas je sprejel večletni vodja zbirke, Walter Seidel. Ogledali smo si tudi nekaj zasebnih komercialnih galerij, med katerimi gre posebej omeniti srečanje z Asio Žak, eno najvidnejših evropskih galeristk, katere razstavni prostor je na sejmu letos nagrajen s prvo nagrado. Asia Žak je sprejela udeležence projekta Zagon in nam predstavila delovanje galerije Žak Branicka, razložila prodajne strategije in nas do potankosti seznanila s trenutnim stanjem na trgu. Udeležili smo se tudi dogodka Curated by, izredne mednarodne manifestacije, ko dunajske komercialne galerije istočasno odprejo desetine razstav in ki predstavlja enega osrednjih dogodkov avstrijske galerijske sezone.

Udeleženci: Uroš Abram, Nika Autor, Meta Grgurevič, Sanela Jahić, Iza Pevec, Mark Požlep

 

 

 

MARK POŽLEP: STRANGER THAN PARADISE

pozlep

21.6. – 24. 8. 2014

 

Zadnji trije projekti, s katerimi se celjski vizualni umetnik Mark Požlep predstavlja na svoji samostojni razstavi v Galeriji sodobne umetnosti, vsebujejo potovanje kot ključni trenutek reagiranja na razpetost med realnostjo in utopijo. Pri tem se spreminja način iskanja idilične situacije znotraj realnega okolja. Iskanje simbolnih rajskih oaz spremlja vprašanje, kako realnost lahko postane pozitivna podoba, ne le prostora, ampak tudi razmišljanja in lastnih spoznanj.

Projekti Whatever Happened to Major Tom (2012), Homelands (2013) in Čudnije od raja (2014) so se vrstili, kot so se vrstila umetnikova potovanja ter želje po uresničitvi še tako neverjetnih zamisli. Umetnik s temi potovanji preverja svoje zmožnosti ustvarjanja prostorov, mentalnih podob in akcij, ki lahko vplivajo na obče doseganje pozitivnih ciljev. Pri prvem projektu je Požlep z jadrnico, ki jo je kupil in obnovil, iz galerije na hrvaški otoček prepeljal palmo, jo posadil in ji omogočil novo bivanje. Pri drugem projektu je z otroki in mladostniki v Holonu (Izrael) gradil peščeno goro, s čimer je hotel, vsaj za določen čas, ustvariti simbol sodelovanja in povezovanja ljudi, ne glede na spol, starost, izvor in versko pripadnost. V zadnjem projektu je umetnik na koncertni turneji po republikah bivše Jugoslavije prepeval jugoslovanske popularne pesmi 50-ih in 60-ih let varovancem domov za starejše, ki so nekoč skladbe doživljali v njihovi (po)polni podobi. Požlep se torej v razdobju treh let vedno bolj pomika od osebnega doživetja avanture do ustvarjanja poti, na kateri vpleta socialno okolje in s pomočjo vnaprej določenega ali pa spontanega sodelovanja vzpostavlja pozitivne situacije.

Umetnikov prvi medij slike, kjer je potoval skozi osebni razvoj izraznih, vsebinskih in formalnih principov, se je kasneje v njegovih instalacijah spremenil v »multimedijsko« potovanje po fiktivnih prostorih, nazadnje pa v konkretna potovanja, mestoma v skoraj epsko začrtano avanturo. Vsako od teh potovanj ima, vzporedno z umetnikovimi osebnimi življenjskimi zgodbami in spomini ter namišljenimi situacijami, namen iskati utopične, možne rajske trenutke v različnih okoljih. Je torej raziskovanje ustvarjanja simbolnih in dejanskih podob ali situacij. Iskanje hkrati pomeni tudi najdbo časovne zanke, ki ni odvisna le od umetnikovega delovanja, ampak tudi od družbenega, zgodovinskega in političnega pečata »osvojenih« območij.

Požlepove projekte so v njegovi pretekli umetniški praksi zaznamovali liki superherojev. Lik superheroja je večkrat, še posebej v performativnih delih, prevzel tudi umetnik sam, le da mu je najpogosteje pridal antiherojski ali humoren značaj. V tokratnih projektih so junaki, sedaj pozitivnih konotacij, postali sodelavci, otroci, starejši ali materializirani in kulturni simboli iskanja oaze v svetu vedno manj dosegljivih idej: barka, palma, gora, pesem. Okoli teh se na razstavi Stranger Than Paradise plete zgodba, ki je tesno povezana z umetnikovimi »arhetipi«. Njihovo udejanjanje je spajanje življenja in umetnosti, raziskave in procesa. Bolj čudno od raja torej ne pomeni naivnega brskanja za skritim zakladom, ampak sivo cono iskanja kot cilja, odkritja v samem procesu. Pomeni tudi vzpostavljanje izkušnje skozi sodelovanje z ljudmi, ne več s simbolnimi liki.

S pomočjo videa, fotografije in instalacije so na razstavi prikazane tri zgodbe, povezane v celoto vizualnih sporočil. Vsako zgodbo zaobjemajo zvezki dnevniških zapisov, ki gledalcu omogočajo vstop v umetnikova osebna odkritja.

 

Mark Požlep (1981, Celje) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, leta 2006 diplomiral pri prof. Hermanu Gvardjančiču in končal podiplomski študij pri prof. Sreču Draganu. Pred kratkim je končal podiplomski program transmedijske umetnosti na umetniški šoli Sint-Lukas v Bruslju. Samostojno razstavlja že od leta 2000. Njegova dela so bila prikazana v mnogih evropskih mestih: Berlin, Toulouse, Bratislava, Benetke, Belfast, Beograd, razstavljal je že v skoraj vseh pomembnejših slovenskih galerijah. Raziskuje na področju slikarstva, risbe, videa, prostorske postavitve in performansa, trenutno pa so v ospredju projekti, v katerih skozi potovanja raziskuje in aktivno vključuje različne populacije.

V slovenskem prostoru je pozornost pritegnil z multimedijsko instalacijo Zadnja večerja superherojev na trienalni razstavi U3 v Moderni galeriji v Ljubljani. Za multimedijsko namestitev BreakThrough je bil nagrajen z Essl Award Winners. Projekt Whatever happened to Major Tom je bil predstavljen na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji ter na Reki in v Benetkah. Izdal je umetniško kuharsko knjigo Drunk Cook Book in sodeloval pri mnogih kolektivnih projektih.

V Centru sodobnih umetnosti Celje se je Mark Požlep prvič samostojno predstavil leta 2006 v Likovnem salonu z delom Purple Volvo Valentine, v Galeriji sodobne umetnosti pa leta 2008 z uspešnim projektom Urban Savage v okviru razstave Mark Požlep in Jaša: Against the History for a bit of good old Love.

Na razstavi Stranger Than Paradise umetnik premierno predstavlja dva projekta. Homelands je nastal na rezidenci v Izraelu pod pokroviteljstvom MGLM, Mestna galerija, Ljubljana, The Israeli Centre for Digital Art in Veleposlaništva Republike Slovenije v Tel Avivu. Zadnji projekt Čudnije od raja pa je nastal v koprodukciji Zavoda Celeia Celje in Društva Škuc (projekt Zagon), Ljubljana.

 

Kustosinja: Maja Antončič